Spati bi moral; zbudim se morda jutri in se zasmejem čudnim sanjam ...“ Vroče mu je bilo prej, zdaj se je tresel od mraza; zavil se je tesno v suknjo in se je vračal proti vasi.
Veter ni potihnil; zdelo se je Mateju, da stoka v lini neprestano, tiho, pritajeno; glas je bil podoben ihtenju otroka.