Tiho in ponižno je stopila z bosimi nogami v cerkev in je pokleknila pred oltar, na vegasto, leseno stopnico. Nad oltarjem je bil lesen kip Matere božje z Jezusom v naročju; les je bil razpokan in preperel; na plašču, nekdaj sinjem, so se poznale samo še umazane pege, zvezda nad glavo, nekdaj pozlačena, se je bila nagnila in je padala na čelo.
”Ti ga varuj!“ je molila Hanca in njeno srce je bilo polno strahú, iz ljubezni porojenega.