Ali to vem, da mi je zdaj, ko ga ne vidim več, njegov rosnomladi, mirno smehljajoči se obraz kakor postoterjen, znamenje vseh nepreštetih in neimenovanih, ki so bili mladi in jih ni več. In nekaj temnega, težkega ti stisne srce, obremeni dušo: glej, oni padajo in ti, starec, si obsojen, da jim tešeš križ na grob! Mladost, lepota, dobrotnost, moč, razum - lesen križ na grobu, tam kje na pustem hribu, ali na daljni poljani, ki jo je z železnim plugom razorala smrt.