nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, poved v sobesedilu:
Od vseh strani je prihajalo tisto čudovito gozdno šuštenje in trepetanje, ki je bilo toliko skrivnostnejše in nemirnejše, kolikor tesneje se je ovijal mrak starodavnih debel in sivih, poraslih skal, kolikor dalje in širje so segale sence s črnimi rokami. Od daleč je zvenelo trkanje detlovo - tuintam so se zdajpazdaj začuli zategnjeni, tenki glasovi, kakor bi se kdo dotikal strun na goslih - velik, črn hrošč je krožil po dolini kakor v sanjah, in njegovo brenčanje se je spajalo v čudovito harmonijo z enakomernim šumenjem studenca.
Gospod c. kr. sodni adjunkt Malar je stal v travi bos, gologlav in brez telovnika, v nedolžni zadregi, s pol čemernim, pol srečnim obrazom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani