Faro osojniško je bil Bog obsul z vsemi svojimi blagoslovi, ali župnik je zmerjal po pravici, da farani take milosti nikakor niso vredni in da so je bili deležni le zategadelj, ker bi bili drugače vsled svoje lenobe in malobrižnosti že zdavnaj pocepali vsi do zadnjega z ženami in otroci. Farani pa so mu odgovarjali: ”Za silo že imamo, kaj bi se še nadalje upirali in pehali!“
Take besede niso vzrastle na njivi zadovoljnosti, temveč na gnoju lenobe.