Ne v srce, ne v obraz ni bil več podoben tistemu Eliju, ki je prišel nekoč pohleven in siromašen v dolino osojniško; tudi tistemu ni bil podoben, ki je prijazno točil svojim gostom ter poslušal ciganove kvante in zabavljice.
Njegova lica niso bila več bleda; rdečica je gorela iz njih, posebno kadar je čez mero pil; njegov glas je bil rezek in ošaben, njegov smeh prešeren. Hujše je ravnal s svojimi podložniki, nego svoje dni valpet s tlačani.