Stali smo spodaj in smo ga klicali, milo in osorno, proseče in ukazujoče:
”Karo ... no ... Karo!“
Med orumenelim listjem se je svetil ves bel; zibal se je na veji enakomerno in sunkoma, kakor na klinu v gajbi; nagnil je vrat in život globoko, zravnal se, naščeperil čop ter zakričal, da se je razleglo naokoli.