Kakaduj se je pozibaval od jutra do noči na klinu v svoji obokani, žičasti gajbi. Zvijal je vrat in ves gornji život enakomerno, sunkoma, globoko do klina, najprej na desno, nato na levo stran. Kadar se je zravnal, je naščeperil na temenu žolti čop, odprl nastežaj ogromni črni kljun ter kričal naglo, zmerom hitreje in glasneje, presunljivo in rezko, da je sekalo v uhó in zobé: ”A - á ... á ... á ... á ...!“