Mehka, bela polt, -- nikdar živahnejše nianse na teh hladnih, žametnih licih; oči velike in jasne, a brez vsakega izraza; če bi jih iztaknil izpod obrvi in položil prédse na krožnik, gledale bi ti istotako mirno in mrtvo v obraz. Samó na ustnih je živelo čudovito življenje; fine, polne črte so zadrhtele v najrahlejšem čutu, kakor zazvení struna pod prstom ... Vitka, valovita postava se je kretala mirno in mehko, zdelo se je, da se neprestano nečesa bojí in da vsled tega neče opozarjati nase.