Dušil ga je zrak, ki ga je dihal v njeni bližini, in kadar je čutil na sebi pogled njenih mirnih, steklenih oči, sklonila se mu je glava in roké so visele navzdol, kakor mrtve. Podoben je bil človeku, ki hodi z razprostrtimi rokami in zatisnjenimi očmí za nečem neznanim: -- vleče ga za sabo z nerazumljivo, zoprno silo, in mehanično blodi v krogu, brez misli in brez svoje volje ... Nebó je viselo nizko na mokrih strehah; od pritlikavega obcestnega drevja so padale debele, mrzle kaplje in rosno listje se je zdaj pa zdaj vznemirjeno streslo.