Komur pride na misel, da bi zlezel v kot ter se lotil kakršnega koli dolgočasnega dela, vtaknem ga pod zemljo, kjer je jok in škripanje z zobmi. Kdor bi se spozabil tako daleč, da bi se vedel razumno in obzirno, položim mu glavo na srebrn krožnik... Taka je moja zapoved, dragi moji, in v kletéh je vina za tisoč let...“