Stopil je napósled k oknu ter gledal po zeleni dolini šentflorjanski. Iz polja in iz travnikov je kipelo, vstajali so pomladni hlapovi, plavali nizko nad poljano kakor tenka meglá ter se dvígali proti nebu. Ob cesti so rasli visoki topoli, še goli in mrzli; toda Šviligoj je videl od daleč, kakó se je stresalo vejevje v veselem pričakovanju.