Glava je bila neznansko velika, večja od života, in je klonila trudna in lena k tlom; kakor za nalašč pa so bila ušesa, to poglavitno in ponosno znamenje oslovskega rodu, vse premajhna, čisto neznatna, skoraj volčja. Kaj bi nadalje še govoril? Nekoč se je prikazal na trgu samoten tujec, suhljat človek v dolgi sivi suknji in s popotno čepico na glavi; ugledal je osla ne‐osla ter je zlovoljen pljunil predse.