nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, poved v sobesedilu:
Tu tam, visoko kje v tretjem nadstropju se je zasvetlikalo samotno okno; za takimi okni, ki so svetla že ob polu petih zjutraj, stanujejo delavke, tiste jetične, tihe; ki jih je bilo življenje zavrglo brez preudarka in brez usmiljenja; vstane zaspana, še v sanjah; z razbolelimi očmi, opoteče se k stroju in prične se zamolklo, enakomerno, neizrekljivo žalostno drdranje, pesem suženjstva in bolečine, ki traja brez nehanja do polnoči ... traja vse do konca, ko oči še strmé, a ne vidijo več; ko roka počiva na stroju in se ne gane več. Tam je smrt - ne tista mogočna, ki hodi po svetu, da se rušijo goré pod njenim korakom, ki klati zvezde njena silna kosa. Ta smrt nima kose; pusta, mrzla in hudobna sedi za pečjó, v majhno kanglico nabira solze in kri ... milost božja, komu na korist lijó te solze, lije ta kri?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani