nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, poved v sobesedilu:
Vrstile so se zapored male kramarije s kričečimi napisi in z do vrha našarjenimi in natlačenimi izložbami, kakor da je bil vajenec v svoji razposajenosti nametal vanje vsekrižem blagá: spodnje hlače poleg sladkorja, nogavice poleg kave, ogledala, svete podobe, naramnice, pisane trakove, o katerih človek ugiba, čemu da so in ne ugane; tam žganjarnica, umazana, topa in smrdeča, popolnoma podobna svojim gostom, ob vratih okorno naslikana velika steklenica z napisom ”Ta je dobra“; na tej ali na oni strani, nekoliko odmaknjena od ceste, se prikaže bela, samotna, gosposka hiša sredi vrtička - dom sodnika, ali notarja, ali zdravnika; drží se tiho in strogo, kakor da je bila le ponevedoma in posili zašla v to preglasno, sejmarsko družbo ter pravi z vso svojo umerjeno, užaljeno beloto: ”Razmere so pač ... kaj bi -“; tupatam se še vzdigne iznad hiš slok fabriški dimnik, grozeče znamenje vélikega mesta in vsega hudega; a tam, glej, že čisto kmetiška, ponižno se smehljajoča, priljudno
pozdravljajoča hišica z rožmarinom na veselih oknih, s sadovniki in lehami ozád.
Sijajno se je bilo vzdignilo sonce, prešerno se razgalilo; pretoplo je bilo skoraj, premogočno, preveč predrzno za to zgodnje jutro. Vse je bilo oblito, v preobili meri pljuskoma obsuto s svetlobo: bela, široka cesta, kmetiške hišice z rdečimi vratmi in modrimi oknicami, njive in vrtovi na obehstraneh, nebo in zrak in oko in srce, vse je bilo ena sama, v sebi migljajoča, váse se prelivajoča vesoljna luč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani