Parkeljni so vsegamogočni; kolikor jih je, toliko je rok neizprosne usode; človek mu ne more ubežati, se mu ne more skriti; pride opolnoči, skozi troje zaklenjenihduri, poseže pod posteljo in privleče za nogo ubogega človeka... Majhen, smešen in slaboten je človek vpričo njega, niti s prstom ne more geniti, še prositi ne more: samó jecá in se trese. O, kakó sem si želel časih, da bi bil tak mogočen parkelj in da bi strašil otroke z veliko sekiro!...