Na mater se je spomnila, ki sedi za mizo, pred svetilko, in šiva; globoko kloni glava, obraz je svetel in rdeč od luči. Zasmilili so se ji vsi, tudi kanarček se ji je zasmilil, ki je sedel tam v kletki čisto zgoraj, glavico v perju, kakor lepa rumena kepa... Izpregovoriti je hotela, toda ozrla se je, - tišina vsenaokoli, bele stene, visoka, neprijazna okna, Bog vedi, samoten črn gozd.