Lucija se je bala in zato je šla časih k prijateljici, dasi ni marala njenih objemov; bila je lena in mirna v njenih rokah, ki so se tresle, ležala ji je v naročju in je mislila Bog vedi kam, ni se nič brigala, kaj je delala z njo Marija, samo zamahnila je in ji sunila roko stran, kadar jo je zabolelo. Marija je časih jokala in tedaj je imela obraz ves spačen. »Jaz vem,« je dejala nekoč, »Mimico ljubiš zdaj, z njo hodiš.«