Tina je sedela ob postelji, čakala je, da bi ugasnila luč in da bi bilo tiho v sobi. In ko je ugasnila luč, ko je utihnilo šepetanje na posteljah in se je že oglašalo odtod, odondod enakomerno težko sopenje, je vzela Tina molek s stene in je pričela moliti rožni venec. Molila je in se je prestrašila; drugod so bile njene misli, ustnice so izgovarjale svete besede kakor v spanju, duša jih ni slišala in ne razumela.