Kar hoče biti umotvor, stati mora pred teboj svetlo in jasno, kakor na dlani, vsaka poteza premišljena in skrbno izklesana ... A tu vam kdo odgrne svojo nepokojno, razkosano dušo, in pred vami se premikajo črne, nejasne postave v polutemi, širi se brezmejno, prazno polje, tu in tam posrebreno od mesečnega svita, dvigajo se temni gozdi, kakor draperije ob mrtvaškem odru, -- toda življenja ne čutite nobenega, samo zdaj pa zdaj vas strese posamezno nervozno vzkipevanje umirajoče duše ... To je slabo, slabo!