”Judit, Judit!“ je zaklical ob poznem večeru, ko sva sedela na zofi, trudna od ljubezni, toda v utrujenosti hrepeneča po še večji, nadzemski sladkosti. ”O, Judit, ali veš, kakšen je najin cilj? Vredna si, Judit, kraljevskega prestola in jaz ti ga postavim, kakor ni lepšega na svetu.