Tam se je dramilo, že je strmelo iz zameglelih oči; nič človeškega ni bilo več v tem topo pohlepnem izrazu napetih, brezbarvnih ustnic. Dasi so bile duri odprte nastežaj, je bilo v sobi zmerom bolj vroče in zatohlo. Nekaj čisto novega, mučnega, grdega je ležalo v težkem vzduhu.