Tisti adjunkt in notar, vsi, ki se niso več spominjali na hrepenenje svoje mladosti, vsi tisti -- kam pa so hoteli s svojim poželenjem? Zakaj poželenje živí v srcu, ne umrje, poželenje po lepoti, ali po umazanosti, kakorkoli ... Vse je ostalo v truplu in je grizlo tam, raslo je, razlilo se v kri, v vse misli in sanje.