Z mehkim, nekoliko monotonim glasom je pripovedovala gospa Judit. Ne vem, morda so se mi zdele njene zgodbe važne in zanimive le zategadelj, ker jih je pripovedovala ona in ker jih je pripovedovala v tihem somraku opojnih jesenskih večerov. Ali pa tudi zategadelj, ker se mi je rodila ob njenih zgodbah čudna misel, tako žalostna in tako strašna, da je ne morem izreči naravnost.