”Tukaj je življenje!“ je govorilo srce, še v dvomu upajoče, v utrujenosti hrepeneče. ”Svobodno, brezmejno --“ in v izbi, za mano, kakor tiktakanje ure: ”Tisti ... tisti ... tisti ...“ Ni me izpustilo, hodilo je za mano, kamorkoli se je nameril bežeči korak, zakaj nosila sem v svojem srcu sveto podobo gospe Zaplotnice.