In obšlo me je spoštovanje do gospe Zaplotnice: brozga po mlaki v sladkem zadovoljstvu, gleda z mežikajočimi očesci na sinje nebo in se veselí, da je nebo tako daleč in mlaka tako blizu ... Že je bil zunaj jasen dan, zmerom dalj v daljavo se je umikalo obzorje, iz meglé so vstajali prostrani travniki, polja so oživela. Kolikor dalje se je odmikala ravan, tem svetlejša je bila, vsa je gorela.