Samoten je bil moj dom in groza me je bilo, če sem šla preko sobe in je švignila po steni moja senca. Vsa soba je bila polna kesanja, polna brezčutnega očitanja; kamor sem se ozrla, sem srečala neprijazen, mrk pogled. Pobegnila bi v preteklost, toda glej, tudi na najlepše, najčistejše spomine je legla otožna senca; povsod in zmerom: vse lepo hrepenenje se je izpolnilo v mlaki.