Da, kakor plah tat bom gledal takrat z nočne ceste skozi razsvetljena okna, v prijazne, gorke izbe: Glej, oni imajo družino, krepke sinove, lepe hčere; sejali so, ko je bil čas in žetev je pod streho; zadovoljno in ponosno se smejejo oči izpod sivih obrvi ... Meni pa, o, meni je osivela brada v nečast; v sramoto mi je upognjeni hrbet! Sejal sem na kamenita tla in ob nepravem času; vse, kar sem imel, in veliko je bilo, sem razsul po kamnu; pa je prišla jesen in zdaj stojim gol in ubožen!