Slišala sem, kako so šumèč vztrepetavale visoke bukve nad gradom. Neprijazen večer je bil in kakor slutnja žalosti je ležala v potrtem srcu. Tudi njegov pogled je bil teman in nestalen; govorila sva tišje, brez živahne kretnje in brez nasmeha; morda, da bi ne vzdramila še žalostnejše misli, ki je srce samo še ni razumelo.