Tako hladen in miren je bil njegov pogled, oziral se je name tako prazen in molčeč, kakor na mrtev kip. Zdelo se mi je, da se je oziral z večjo ljubeznijo in z večjo gorkoto na kostanj nad mano, na rumene luči, ki so se igrale po deblu, med velim listjem, na moji obleki. In nič več nisem bila vesela tistega kostanja, ki se je širil nad mano tako košato, da sem bila vsa majhna pod njim, in nič več tistih nemirnih luči, ki so bile tako svetle, da so se skrili v senco moji lasjé in da so bile moje bele gole roke vse sive.