Zunaj je pošumeval gozd in zdelo se mi je v poluspanju, da hodi človek, visok do neba, s silnimi koraki preko pokrajine; noga stopa smelo od holma do holma, visoko nad vasmí, nadspečimi dolinami, prsi režejo oblake in kamor stopi, zabučí zemlja pod njim ... Črne dame ni bilo več na balkon. Bolj nego prej je bil mrtev moj samotni dom, žarko jesensko sonce mu nikoli več ni razvedrilo mrkega zidovja in zlovoljno so gledala temna omrežena okna na naju, ki sva bila življenja željna.