Zredil se je bil strahovito; obraz mu je bil zabuhel, komaj še človeški; oči so mu bile zalite z vlago; ostudnega greha znamenje mu je bilo zapisano na debelih, sinjih ustnicah.
”Samo besedo, besedico, Judit!“
Grgrajoča, gnusna poželjivost je bila v njegovem glasu; slišal jo je sam in se je ozrl z neumno plahim pogledom.