nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Domače ognjišče/Črtice 1914, poved v sobesedilu:
Meni, popotniku brez doma in brez družice, je v njegovi bližini toplo dehnilo na srce. To je tisto ”življenje kakor ura“ - kakor starinska ura na steni, zaprašena in s pajčevinami omrežena: morda visi tam že sto let in dalj, nihalo se ziblje enakomerno, kazalec hodi brez nehanja svojo staro, znano pot, kladevce bije, kakor je vajeno; čas gre mimo, mimo gre sto in tisoč življenj, sto in tisoč smrti, tiha procesija brez konca; ura se ne zmeni zanjo, nihalo se ziblje, kladevce bije, kazalec kroži svojo večno pot ... ”Blagor ti!“ sem zavzdihnil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani