Umetno sem se hotel vživeti v davno pozabljena čustva, predstavljal sem si, da stojim pred visoko hišo in gledam vzdihovaje v polrazsvetljeno okno svojega ”angela“. Tedaj pa pride mimo tiho in počasi -- polna ženska postava v črni obleki, z mehko zibajočimi se ledji, belim, preširokim obrazom, na levo zategnjenimi ustni, s trudnimi očmí in izza klobuka se valečim morjem temnih, težkih las. Poleg stopa njena dolgonosna, drobnooka spremljevalka, a za njima caplja grbasti, sključeni starec z raztreseno brado in nanosnikom ter trepeče od silnega pritajenega smeha ...