Kadar se je oglasila v kakšnem kotu živahnejša beseda, takoj so se vzdignili vsi obrazi in v očéh je zasijala senca veselja, ki pa je v tistem trenotku že zopet izginila.
Suhi, grbasti starec z raztreseno brado, zibajočim se nanosnikom in pritajenim smehom je stopil takoj, ko je prišel v sobo, na vzvišen prostor ter pričel s srditim, hripavim glasom čitati ”Kneza Ljudevita“. Verzi so se mu trkljali iz ust, kakor bi valil biljardne krogle po valovitem, lesenem podu.