V očéh se jim je videlo vsem, da sedé ali stojé to samó prisiljeni, proti svoji volji, in da tega nočejo ali ne morejo pokazati. Govorili so zaspano, enakomerno, brez vsakega naglasa, kakor bi se niti najmanj ne brigali za svoje besede in prepustili resignirani jeziku, naj opravlja svoj posel, kakor najbolje zna. Kadar se je oglasila v kakšnem kotu živahnejša beseda, takoj so se vzdignili vsi obrazi in v očéh je zasijala senca veselja, ki pa je v tistem trenotku že zopet izginila.