nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Albert, poved v sobesedilu:
Obraz njegov popolnoma tak, kakor svoje dni: okrogel, miren; lasje gosti, ščetinasti; čelo nizko; obrvi visoko gori, kar je dajalo majhnim, motnim očem nekak presenečen izraz; nos okrogel, bel, skoro podoben koščku testa; ustna polna, debela, vedno nekoliko odprta, da se vidita obe vrsti belih, bleščečih zob ... In tudi oblečen je moj prijatelj prav kakor nekdaj: vse nekako visi od njega, kakor bi ne bilo urezano zanj; hlače predolge, suknja prekratka, a povsod vse polno gub; kravata mu uhaja neprestano nad nizki ovratnik, manšete mu silijo izpod rokavov; premajhen klobuček na veliki glavi Petrovi izgleda, kakor bi prišel na nepravo mesto ... Ta obraz, ta obleka, počasno, nerodno, malone boječe kretanje, - vse izdaja človeka nesamostojnega, - bojazljivo, otroško dušo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani