nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Albert, poved v sobesedilu:
Kadar se je takó lepó naslonil na visoko stolico, nagnil glavo nazaj, prekrižal nogé, sklenil róke ter se igral s palci, tedaj se ga je vselej polastilo neko prijetno, blaženo čustvo. Začelo ga je lahno, sladko ščegetati v sencih, na čelu; po vsem telesu se mu je polagoma razlila dobrodejna brezčutnost; zdelo se mu je, kakor da mu zveni na ušesa oddaljeno zvonjenje ali brenčanje čebel, hitečih od cvetice do cvetice; in pred oči mu je stopila megla, vsi predmeti v sobi so se spojili v nekaj sivega, migljajočega, vmes pa so se zasvetile zdaj pa zdaj zelene ali rdeče pike; palca na rokah sta se vrtila zmerom bolj počasi, dokler nista naposled popolnoma obstala. Peter je sedel tako časih uro za uro brez misli, brez sanj, nezavesten, kakor pol mrtev; okrog debelih usten pa se mu je zibal blažen smehljaj ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani