In ko je Hana to izpregovorila, je pogledala nenadoma gospodu Antonu v obraz in spreletelo jo je kakor spomin.
Velike, svetlorjave so bile njegove oči, gledale so bistro in nedolžno, kakor iz otroškega obraza. Naravnost v lica ji je gledal, nato je izpregovoril tiho, kakor da bi se bal radovednega soseda za durmi.