Hani je bilo tako čudno pri srcu, tako motno v glavi, kakor da se je bil ves svet nenadoma spremenil ... in ona, slabotna in plaha, je stala v njem, čisto novem in nerazumljivem, vsa polna strahu in nezaupljivosti. Tam je bila kapelica, je bila lurška Mati božja v oltarju, tam sta bili veliki svetnici Neža in Agata, Janez Krstnik je bil tam, ki je krstil Kristusa v Jordanu, tudi srebrno razpelo je viselo v kotu ... in vse je bilo kakor brez glorije, mrtvo ... tolažbe je bilo srce željno in ni mu bila dodeljena ... Ko je prišel po litanijah gospod Anton, je začel govoriti sam, kakor da je bil šele pravkar sredi besede prekinil razgovor.