”Lep mrak je tukaj, lepa samota ... sediva malo tja pod kozolec in se kaj pomeniva ... glej, kako lepo je to nebo, kakor da bi angeli gledali na zemljo!“
Sedla sta pod kozolec, Hanca pa ni bila vesela in na jok ji je bilo, sama ni vedela zakaj.
”Lepo govoriš,“ je rekla počasi in resno, ”in od srca ti verjamem, da me imaš rad.