Aleš je šel, muzal se je in je mežikal in je bil zelo dobre volje, da bi bil zaukal po fantovsko, če bi cerkve ne bilo blizu in farovža. Ko je šel po strmem klancu mimo svetega Pavla, se je priklonil globlje in se je pokrižal bolj presrčno nego kdaj poprej, dasi ni bilo človeka nikjer in se je svetila le ponižna lučka iz mežnarjeve bajte.
”Za dobro letino,“ se je smehljal Aleš v svojem srcu, ”za dobro letino!“