”Kako prijetna izbica je pač to, kako nadvse lepa izbica ... kakor kapelica Matere božje!“
Resnično je bila izba zelo podobna kapelici. Če je človek odprl duri, je zagledal pred seboj v steno vdolben visok in globok oltar, v oltarju pa lurško Mater božjo, iz lesa izrezano in tako umetno poslikano, da je stala tam kakor živa; v zelenju je stala in v dišečem cvetju, zadaj pa so bile naslikane temne skale; vse je bilo tako lepo in resnično, da je Aleš nemudoma pokleknil in se pokrižal.