Oblečena je bila Frčajeva Hana bolj skromno in ponižno, kakor kmetiška dekleta, ki so šumela v pisanih krilih; vsa v črnikasto se je bila dela, še židane rute ni imela na glavi, kar si privošči ob nedeljah vsaka beraška gostača. Zaradi te ponižnosti pa je bil njen život še bolj suhoten, sključen in tako malo zapeljiv, da je Aleš narahlo zavzdihnil.
Komaj pa je zavzdihnil, je pomislil na tisto prelepo hišico za cerkvijo nad klancem, na tisto preprijetno kajbico, in razjasnil se mu je obraz.