Njen obraz je videl samo od strani in si ga je natanko ogledal. Ni bil lep obraz, ampak grd tudi ni bil; nekako premehak je bil, previseč, kakor brez kosti in človeku se je zazdelo, da bi ga lahko po svoji volji zgnetel med rokami; ne posebne pameti ni razodeval, ne posebnega kesanja, tudi čisto nič zlobe in pretkanosti; oči so bile uprte v gospoda pred oltarjem, nedolžne so bile in polne pobožnosti. Oblečena je bila Frčajeva Hana bolj skromno in ponižno, kakor kmetiška dekleta, ki so šumela v pisanih krilih; vsa v črnikasto se je bila dela, še židane rute ni imela na glavi, kar si privošči ob nedeljah vsaka beraška gostača.