Tako zmedene in nerodne so bile Aleševe misli do povzdigovanja. Samo med darovanjem, ko se je vila okoli oltarja dolga procesija in so metali verni kristjani petice in desetice na srebrni krožnik, se ni izneveril svoji navadi in je molil zelo goreče; v klopčič je bil zvit, ni odprl oči ne za hip in si je trkal na prsi, da je bobnelo. Ob navadnih nedeljah, ko je cerkovnik pobiral med pridigo, ga je potrkal časih s pušico po rami ali pa tudi po glavi, da je prijetno zarožljalo; Aleš pa se ni zmenil in je molil.