Aleš je ni rad srečaval, zakaj vselej se je čudno razcepilo njegovo srce; najprej je pogledal zlovoljen in je pomislil: ”Brez hasni jo redim - podobna je njivi, ki jo gnojim in orjem, pa še bilke ne rodi!“ Takoj nato pa ga je sladko presunilo: ”Vsak njen grižljaj je zame zasluženje pred Bogom - po svetu hodi kakor popoln odpustek!“
Ko je storil par dolgih korakov, se je ozrl, kakor se je ozrl vsako nedeljo.