nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Aleš iz Razora, poved v sobesedilu:

Ko sem bil otrok, ko so prvikrat izpregledale, sem jo videl, nato nikoli več; komaj da se še spominjam, kako tih in trepetajoč je bil glas njenih besed ... in kako velika bolečina je ihtela v njem. In ko sem pel novo mašo, ko je bila v svetli gloriji vsa cerkev, takrat sem jo zaslutil ... takrat sem čutil, kako je klečala za durmi, skrita in nepoznana, plaha popotnica, in kako so strmele name njene svetle oči ... in takrat so se odprle duri njenega srca in z veliko glorijo je prišla radost, prišla blagoslovljena tolažba ... Nikoli več od tiste ure je nisem slutil, bdeča onkraj vse bridkosti, mi je božala srce, kadar sem bil žalosten ...“ Hana je molčala, solze so ji tekle po licih.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA