”Veliko je njeno veselje!“ je rekel gospod Anton in je gledal z zamegljenimi očmi, kakor v daljno daljavo. ”Zdi se mi, da se njene ustnice ne smehljajo več, da se njene oči ne svetijo več ... Ko sem bil otrok, ko so prvikrat izpregledale, sem jo videl, nato nikoli več; komaj da se še spominjam, kako tih in trepetajoč je bil glas njenih besed ... in kako velika bolečina je ihtela v njem.