”Nikar ne zameri, ampak v temi se počutim bolj domačega!“ je rekel nevernik, oprl se je krepko z obema rokamaob peč ter je sedel nenadoma, sam Bog vedi kako, poleg Aleša. Majhen je bil, ves pokvečen, hrom in grbast, obraz pa mu je bil starikav in zelo kosmat.
”Vsaj oblekel bi se bil malo, če prihajaš v goste!“ je zagodrnjal Aleš, ko ga je premeril z radovednim pogledom.